Več kot dve leti je minilo, odkar je prestopila prag novega doma – Doma starejših. Ni se mogla sprijazniti s tem dejstvom, niti z usodo, ki ji je na pot poslala bolezen – demenco. Imela je svojo sobo. Ni se družila z drugimi. Kadar se je počutila dobro in je bolezen ni močno ovirala, so se ji drugi zdeli neprimerni za družbo. Kadar je bila v slabi koži, ji tako ali tako ni bilo do druženja. Samevala je, čeprav jo je osebje vabilo v najrazličnejše dejavnosti. Končno je pristala na eno od vabil – vključila se je v skupinsko glasbeno terapijo.