Življenjski cilj vsakega posameznika je vedno isti: napredovanje v dobrem. (Lev Nikolajevič Tolstoj)
O NAS
Vizija, poslanstvo, cilji
Center za glasbeno terapijo Ad libitum povezuje strokovnjake z različnih področij, nudi možnosti glasbenoterapevtskih obravnav, širi prepoznavnost glasbene terapije kot stroke in omogoča kakovostnejše življenje ranljivim skupinam.
V okviru centra deluje tudi društvo Ad libitum, društvo za glasbeno terapijo, s katerim delujemo v lokalnih projektih in se povezujemo z drugimi društvi.
Tako s centrom kot preko društva sodelujemo z različnimi strokovnjaki. Tako povezujemo glasbene terapevte, sodelujemo z Inštitutom Knoll, glasbenoterapevtskim izobraževalnim središčem pa tudi z drugimi zavodi in centri pri nas in v tujini.
Gradimo mostove, da bi v življenja prinašali več polnosti, miru in veselja.
Center vodim Mihaela Kavčič, glasbena terapevtka IK, predavateljica, tudi profesorica razrednega pouka. Kot glasbenica sodelujem v različnih pevskih sestavih (pevka, vodja, zborovodkinja, organistka).
Izobraževanje za glasbeno terapevtko sem zaključila na Inštitutu Knoll, izpopolnjevala pa sem se tudi v tujini (Hamburg, 2016). Glasbenoterapevtsko delujem v domovih starejših, v zavodih za osebe s posebnimi potrebami, na Pediatrični kliniki v Ljubljani. Sem aktivna članica Združenja glasbenih terapevtov Slovenije in se stalno strokovno izpopolnjujem. Konec leta 2019 je izšla moja knjiga UP, glasbena terapija z osebami z demenco, prva strokovna literatura s področja glasbene terapije v slovenščini.
Terapevti stremimo k izboljšanju, ohranjanju določenega stanja ali smo usmerjeni v preventivo. Pri tem se poslužujemo različnih tehnik in pripomočkov. Še posebej pri osebah z demenco iščemo najrazličnejše načine, pristope in aktivnosti. Glasba je pomemben del tega procesa, nam je samoumevna, je nekaj, kar poslušamo, da preženemo tišino, nekaj kar igra v ozadju in se počutimo dobro, ko slišimo nam ljubo pesem, prijetna aktivnost ko cela skupina zapoje znano melodijo ali pesem.
Ob srečanju z Mihaelo in glasbeno terapijo sem še enkrat spoznala, da ne potrebujemo zapletenih mehanizmov in zapletenih tehnik, da lahko naredimo »čudež«. Ko omenjam čudež je za terapevta, ki se ukvarja z osebami z demenco, že najmanjši odziv, sprememba vedenja, sprememba na obrazu – nasmeh, je glas, ki pride iz notranjosti, ko ga v vsakodnevnem življenju ni več, je dvig roke, so plesni koraki …
Da pa lahko prideš do tega potrebujemo potrpljenje, stalnost, izostren čut za sočloveka, izšolan glas, ogromno glasbenega in drugega znanja. Predvsem pa je potrebna strast, ki jo pri Mihaeli čutim in vidim ob vsakem srečanju in prav zato verjamem, da bo glasbeno terapijo postavila na mesto, ki ji pritiče v timski obravnavi za osebe z demenco.
Mojca